O sistematični neuporabi Direktive 1999/70/ES v deželi Siciliji ,

Vlagatelj peticije se pritožuje, ker sicilijanska zakonodajna telesa de facto ne izvajajo nacionalne zakonodaje (zakonske uredbe št. 368 z dne 6. septembra 2001), s katero je bila v nacionalno pravo prenesena Direktiva 1999/70/ES o delu za določen čas v Evropski uniji, ampak uporabljajo deželno zakonodajo, ki ni združljiva z zakonodajo Unije na področju dela za določen čas. Vlagatelj peticije se sklicuje na (več kot 5.000) zaposlenih, ki zajemajo javne uslužbence v občinskih uradih, zdravstvenih organih, bolnišnicah na različnih ravneh in drugih organih javne uprave, predvsem v deželi Siciliji. Ti so bili na začetku obravnavani kot družbeno koristni delavci (lavoratori socialmente utili (LSU)) ali pa so bili zaposleni v družbeno koristnih dejavnostih (attività socialmente utili (ASU)) oziroma družbeno koristnih projektih(progetti utilità collettiva (PUC)). Pozneje so bili uvrščeni v skupino upravičencev pogodb o delovnem razmerju za določen čas, in sicer na podlagi cele vrste zakonov, ki so se sprejemali od 90. let prejšnjega stoletja do danes. Ta deželna zakonodaja je omogočala podaljševanje „delovnih razmerij za določen čas v obdobju, dolgem približno 28 let, to je po letu 1990, kar je v nasprotju z določbo 5 Direktive 1999/70/ES (odsotnost ukrepov, ki bi nalagali kazni za zlorabo pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki trajajo dlje kot 36 mesecev).“ Kritike vlagatelja peticije letijo zlasti na deželni zakon št. 17 z dne 28. decembra 2004, ki ga sicilijanska sodišča uporabljajo kot kamuflažo za neuporabo nacionalne zakonodaje o izvajanju zadevne direktive Skupnosti, pri čemer trdijo, da za delavce, ki zapustijo skupino LSU/ASU, nacionalni predpisi o stalnem delovnem razmerju v skladu s členom 77.2 deželnega zakona št. 17 z dne 28. decembra 2004, ne veljajo. Vlagatelj peticije kot dokaz napačne razlage sodne prakse sicilijanskih sodišč navaja sodbo kasacijskega sodišča št. 25672 z dne 27. oktobra 2013, ki je ugodilo pritožbi sicilijanskega začasnega delavca, ki je, po tem ko je več let opravljal običajne naloge v uradu lokalnih oblasti, zahteval, da se mu prizna delovno razmerje za nedoločen čas, posledično pa tudi odškodnina za škodo v skladu z nacionalnim pravom (enotno besedilo zakona o zaposlovanju v javnem sektorju). Kasacijsko sodišče je tako razveljavilo sodbo drugostopenjskega sodišča v Palermu, ki se je z napačno razlago zadevne pogodbe, „ki ne temelji na začasnih organizacijskih in storilnostnih zahtev lokalne oblati, ampak na političnih in socialnih zahtevah, namenjenih premostitvi razmerij socialnega varstva, značilnih za družbeno koristne dejavnosti, da bi zadevnemu osebju tako zagotovili pridobivanje strokovnega znanja in kvalifikacij“, oprlo na določbo 2(B) okvirnega sporazuma, priloženega Direktivi 1999/70/ES, in tako utemeljilo njeno neuporabo.