S tremi podpisi, o diskrecijskih pravicah Evropske komisije v zvezi z uporabo prava EU v državah članicah (člena 17 in 258 PDEU) ,

Vlagatelj peticije se v zvezi s pooblastili, prenesenimi na Komisijo s Pogodbo EU (člen 17(1)), da „[s]krbi za uporabo prava Unije pod nadzorom Sodišča Evropske unije“ in ima vlogo „varuhinje pogodb“, pritožuje, da ta določba Komisiji daje široko diskrecijsko pravico glede tega „ali“ in „kdaj“ se odloči za začetek postopka za ugotavljanje kršitev proti državam članicam, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti (člena 258 in 260 PDEU). Kot dokaz za to navaja odlomke iz Sporočila Komisije z dne 19. januarja 2017 Pravo EU: z boljšo uporabo do boljših rezultatov, (2017/C 18/02). Komisija v točki 3 navaja, da je izvajanje te diskrecijske pravice odvisno od opredelitve strateških prednostnih nalog (vlagatelj peticije navaja sodbe Sodišča Evropske unije, tudi sodbo z dne 14. septembra 1998 v zadevi T-571/93, ki poudarja, da državljan ne more uspeti v tožbah proti Komisiji, če ta sprejme odločitev, da postopka za ugotavljanje kršitev ne bo začela). V točki 8 priloge k temu sporočilu Komisija omenja enoletni rok za pregled pritožb državljanov, vendar poudari, da ta rok ni absoluten. Vlagatelj peticije navaja tudi ugotovitve (Sklep z dne 14. septembra 2017) strateške preiskave evropske varuhinje človekovih pravic o časovnih okvirih in preglednosti postopkov za ugotavljanje kršitev, v katerih je kljub priznanju, da je navedeno sporočilo pozitiven znak, da se Komisija zaveda te težave in jo poskuša rešiti, podanih osem priporočil za doseganje znatnejšega napredka na tem področju. Vlagatelj peticije nazadnje poziva Parlament, naj posreduje z ustreznimi zakonodajnimi akti in zmanjša diskrecijske pravice Komisije pri izvajanju nadzornih pooblastil nad državami članicami, s čimer se izraža vloga te institucije kot varuhinje Pogodb.